V slovarjih s tujkami najdemo pod besedo imaginarno, namišljeno, umišljenost, neresničnost in navideznost.
V likovnem smislu pa je to domišljija, v podobah in ne zgolj v mislih.
Najdemo jo tudi v matematičnem jeziku, kjer je predstavljena kot imaginarna enota, kar pomeni, da je x2 = -1
Likovni prostor je možno izgraditi z imaginacijo, bolje rečeno z uporabo iluzije.
V sliki je eden od načinov, kako odpremo vrata, skozi katera lahko vstopimo v duhovni, višji svet.
To je neresničen svet, kjer dobijo občutki, misli in čustva svojo obliko.
Vse kar je očem skrito, postane nenadoma vsem vidno. Z drugimi besedami je možno razložiti bistvo prostora, v neskončnih možnostih notranjih odnosov, posaqmeznih ploskev, barvnih odtenkov itd… .
Le tega pa si ni moč zamisliti brez domišljije.
Prva slika nosi naslov – NUR. Ime sem si izposodila iz arabskega jezika, njen pomen je luč ali svetloba.
Barve žarijo v vseh odtenkih od zlato rumene pa vse do temno rdečih tonov. Zgoraj in spodaj sta po dva sonca, kot da bi šlo za dva različna svetova – nezemeljska. Brez svetlobe ne moremo živeti na tem planetu, sonce nam daje luč in nas vodi iz teme.
LUČ – mi pomeni neko temeljno idejo, ki jo v svojih mislih oblikujem, o njej razmišljam in ko dozori, jo prelijem na platno. Šele takrat lahko rečem, da je ugledala LUČ SVETA.
Druga slika nosi naslov KIBO. Tudi to ime izvira iz afriškega kontinenta. Kibo je vrh uspavanega vulkanskega masiva Kilimandžara v tanzaniji.
Vsaka ideja ima svoj začetek, to je bila v prejšnji NUR in svoj vrh v KIB-u.
Tema slike se začne v spodnjem širšem delu, v odsevu v vodni gladini gorskega vrha, ki se stopnjuje in vzpenja v ožji del slike.
V barvnih tonih prevladujejo; pastelno – svetlo modri do zeleni toni in od temno modrih do skoraj črnih.
Stopničasta gradnja ne pomeni nič drugega kot v prevedenem smislu » Korak za korakom ».
Gora v vrhu izginja v meglicah, spodaj je njen odsev v vodi. Vodna sfera je še dodatno z grafičnimi potezami obdelana. Mokra površina je razbrazda in njen učinek je kot, da bi vodna površina valovala.
Ta poslednja slika nosi naslov KIKIPEJO, kar v enem od afriških jezikov pomeni metulj.
Tako kot se začne razvoj metulja od drobcene gosenice – bube in na koncu do metulja, tako nastajajo tudi moje slike.
V tej sliki prevladujejo zeleni odtenki v vseh valerjih, dodani so še rdeči in rumeni kontrastni toni, da z njimi razbijem zeleno hladnost.
Spodaj in zgoraj je tudi delno kolažirana s tanko kopreno kot dih, ( ni skrivnost, da se le ta uporablja v kmetijstvu ).
Telo metulja, glava in tipalke so praskani v svežo barvo, medtem, ko so krila koprenasta in tonirana.
Rdeče – rumene pike so kot očesca, ki jih imajo nekateri metulji, da bi z njimi preplašili plenilca.